Citat:
Stane Potokar pripoveduje kaj je doživljal kot otrok med vojno: » Mojega očeta (sedmih otrok) Antona so belogardisti zaradi sodelovanja v NOG aretirali 23 oktobra 1942… in ga obsodili na smrt. Po razglasitvi sodbe smo iskali možnost, da bi moža in očeta sedmih otrok, starih od 4 do 14 let ter bolnega človeka rešili smrti. Gospa N. Šušmelova je organizirala sprejem pri škofu Rožmanu in pri visokem italijanskem oficirju. Otroci smo bosi in napol goli hodili za gospo in mamo kot piščeta za kokljo. Kmalu smo se znašli v neki sobani… v škofovem uradu… Poldrugo uro smo čakali v upanju na škofovo pomoč, dokler ni ta končno samozavestno in oholo stopil v sobo. Naša spremeljevalka Šušmelova je začela pripovedovati, zakaj smo prišli, mati je začela jokati, škof Rožman pa je prekinil govor naše spremljevalke in kratko, jedrnato odgovoril: »Kar je zaslužil, to je tudi dobil«, in vehementno odšel brez slovesa... Leta 1945 je škof Rožman pobegnil na Koroško, od tam pa naprej v Cleveland. Kmalu po prihodu v ZDA je navezal stik z očetovim stricem Janezom-Jochanom Potokarjem… Govoril mu je, da je zastavljal svojo besedo za rešitev mojega očeta itd. Posledica pogostih obiskov je bila ta, da je naš stric dal zapisati vse svoje premoženje škofu Rožmanu oz. Cerkvi, mi oz. mama pa je dobila simbolično dediščino, s katero je lahko kupila le kozo.
