Maroko
- Ustvarjalec teme mla16
- Začetni datum
No to seveda ni res.Sam sem bil v Maroku pred dvema letoma.Leteli smo z agencijo Neckermann iz Munchna direktno v Agadir.Obdelali smo večino mest do Marrakesha in Essaouire.Bolj na sever nismo šli ker nam ni dopuščal čas.Bili smo cca 14 dni dol.Čeprav, če bi še enkrat potoval dol, bi šel najbrž raje na sever Maroka.
Se splača iti dol, predvsem da vidiš kak nov del sveta oz kako novo kuturo.Voda se mi ni zdela mrzla ( pomoje je cca 25° lahk tudi več) in tudi mesta niso umazana.Je pa res, da lahko ob cesti vidiš marsikaj.Zna pa biti precej vroče.Ko smo bili v Marrakeshu, nam je domačin povedal, da je bil ta dan najbolj vroč dan v zadnjih letih cca 43°
Cene so se mi zdele kar visoke v mestih, ponekod imajo tudi dvojne cenike za turiste, taxisti ima vsak drugo terifo.
Se pozna da dol hodi veliko angležev pa francozov.
to je na kratko to.Če te še kaj zanima pa vprašaj.
Se splača iti dol, predvsem da vidiš kak nov del sveta oz kako novo kuturo.Voda se mi ni zdela mrzla ( pomoje je cca 25° lahk tudi več) in tudi mesta niso umazana.Je pa res, da lahko ob cesti vidiš marsikaj.Zna pa biti precej vroče.Ko smo bili v Marrakeshu, nam je domačin povedal, da je bil ta dan najbolj vroč dan v zadnjih letih cca 43°
Cene so se mi zdele kar visoke v mestih, ponekod imajo tudi dvojne cenike za turiste, taxisti ima vsak drugo terifo.
Se pozna da dol hodi veliko angležev pa francozov.
to je na kratko to.Če te še kaj zanima pa vprašaj.
Vglavnem Maroko je izredno lep in ga vsekakro priporočam. Greš samo v severni del? (Tanger, Tetuan?) Če boš na severnem delu ti vsekako priporočam da greš na kakšen izlet vsaj v Fes, kateri je čudovit. Tista medina (stari del mesta) je fascinantna. Če greš bolj v center torej recimo v Marakeš pa imaš dokaj na dosegu roke začetek sahare,..
Ne vem no, glede samih agencij ti težko kaj pomagam, povej kaj te glede samega maroka bolj zanima?
ko grem na letni dopust sigurno gledam, da bo tam nekje tudi morje za kopanje, potaplanje itd..sama sem po nasvetu tega prijatelja maroko črtala (on ve, kaj pač jaz potrebujem na dopustu)..so pa možnosti, da spodaj preživim kakšen teden pa me sedaj zanima kako je v resnici s tem morjem? je res tako mrzlo? izropano? kakšne so plaže? mesta me ne zanimajo več, niti tržnice in zgodovinske zadeve..
1. dan LJUBLJANA - BENETKE – CASABLANCA - RABAT. Okoli 15.00 odhod z avtobusom iz Ljubljane do letališča v Benetkah. Polet ob 20.50 do Casablance. Po pristanku ob 22. 15 sledi vožnja do današnje maroške prestolnice. Pozen prihod in namestitev v hotelu. (letalo, H)
2. dan RABAT – CHEFCHAOUAN. Raziščemo znamenitosti "bele" maroške prestolnice: mavzolej kralja Mohameda V., Hasanov stolp ter vrtovi palače Ouadajas. Na poti proti severu postanemo v Meknešu, maroškem 'Versailles'-u, kjer si ogledamo znamenita mestna vrata Bab Mansour in se sprehodimo po zanimivi tržnici. Nadaljujemo z mogočnimi ostanki rimskega Volubilisa, v svetem mestu Moulay Idris si privoščimo pozno kosilce, da nam pot do modre vasice hitreje mine. (H, Z)
3. dan CHEFCHAOUAN – FEZ. Na pobočju gorovja Rif se nahaja modra vas, s posebnim vzdušjem. Dopoldne preživimo v labirintu modro – belih uličic, na hribu nad mestom še obvezni "škljoc" za v album, potem pa vožnja proti jugu. Mimo zloglasne Ketame nas pot pripelje do kraljevskega Feza. (H, Z)
4. dan FEZ. Najstarejšemu izmed kraljevih mest posvetimo cel dan. Sprehodimo se po očarljivi srednjeveški medini, si ogledamo tradicionalno obdelavo in barvanje usnja, univerzo in mošejo Kairaouine, trg Nejjarine s fontano, ostanke židovske četrti Mellah ter se izgubljamo v neskončnem labirintu srednjeveških uličic… (H, Z)
5. dan FEZ – izlet na severovzhod - AZROU. Tokrat se podamo na severovzhod. Jebel Tazzeka je zaščiten nacionalni park, stičišče govorja Rif in Srednjega Atlasa, znan po bogatem živalstvu. Spustimo se v eno najglobljih jam v Severni Afriki, uff kako lepo je spet ugledati luč dneva. Taza je tipično maroško mesto, sprehodimo se po centru in naužijemo slik maroškega vsakdana. Nočimo v majhnem mestu Srednjega Atlasa. (P*, Z)
6. dan AZROU – ERG CHEBBI. Na poti proti puščavski pokrajini prečkamo razgibano gorovje srednjega Atlasa, prepredeno z gostoljubnimi berberskimi vasicami. Jutranji sprehod po cedrovem gozdu, postanek v berberskem Mideltu, sprehod po eni lepših palmerij, seznanimo se z življenjem v oazah. Na poti proti Merzougi nas premamijo fosili… Potem pa s kamelami do našega tabora nekje v morju sipin. Ste že videli sončni zahod v puščavi? Noč pod zvezdnim nebom. (O, ZV, kamele)
7. dan ERG CHEBBI – TINERHIR. Z nekaj sreče tudi doživetje sončnega vzhoda v puščavi, po zajtrku pa krajša ježa na kamelah nazaj do civilizacije. Na poti proti hribom spoznavamo skrivnosti puščavske arhitekture... Večerni prihod v Tinerhir, nočimo v preprostem penzionu. (P*, Z)
8. dan TINERHIR – BOU TAHRAR. Zapustimo romantično okolje Todre, ki se počasi stopnjuje v dramatično in divje okolje kanjona Dades... Raziščemo bolj odmaknjene berberske vasice, ki daleč od prometnih cest še vedno živijo svoje življenje… Vstopimo v svet brezpotij – to je dan sprehodov in doživljanja – hribi kot kontrast puščavi. (P, ZV)
9. dan BOU TAHRAR – QUARZAZATE. Sprehodimo se po lepem okolju, kjer od čudovitih panoram zastaja dih, prispemo do oaze Skoura, kjer v senci številnih datljevih palm raziščemo mogočno kasbo Amerdihl. Nočimo v filmskem Quarzazatu. (H, Z)
10. dan QUARZAZATE – MARAKEŠ. Dopoldne raziščemo slavni ksar Ait Ben Haddou, kjer so snemali številne filme. Nato z džipi zarijemo v hrib in po stari karavanski cesti zavijugamo preko Visokega Atlasa, panorame so nepozabne! Ustavimo se v Teleouetu, sprehodimo se po vasici. Nato prečkamo slavni prelaz Tichka. Pozno popoldne prihod v kraljevo mesto Marakeš, južni biser Maroka. (H, Z)
11. dan MARAKEŠ. V 'rdečem' mestu se prepustimo vrvežu na ozkih uličicah ter vzdušju živahnih in barvitih soukov, kjer preizkušamo naše sposobnosti barantanja. Ogledamo si arhitekturno mojstrovino minaret Koutoubia, palačo Bahia ter Sadijske grobnice. Dan zaključimo na znamenitem trgu Djemaa El-Fna, kjer nam ob krotilcih kač, akrobatih, pouličnih glasbenikih,… zagotovo ne bo dolgčas! (H, Z)
12. dan MARAKEŠ – ESSAOUIRA. Pot nas vodi čez pokrajino posejano z arganovimi drevesi, na katerih se pasejo koze. Ustavimo se v berberski ženski kooperativi, spoznamo se z predelavo endemičnega oreščka, iz katerega pridobivajo zdravilno olje in množico drugih izdelkov. Modri Atlantik nas pričaka s penečimi valovi, ki se razbijajo v skalah mestnega obzidja, ter nebom polnim galebov, ki krožijo nad bližnjimi Škrlatnimi otoki. (H, Z)
13. dan ESSAOUIRA. Prost dan ob morju se več kot prileže. Sprehodimo se po mestnem obzidju, si vzamemo čas za zadnje nakupe, se posončimo na dolgi plaži… skočimo v valove in napišemo zadnje kartice. Še ena izmed maroških razsežnosti! (H, Z)
14. dan ESSAOUIRA - MARAKEŠ – BENETKE. Prosto dopoldne. Po kosilu odhod na letališče v Marakešu in 23.05 polet do Benetk. (Z, letalo)
15. dan BENETKE – LJUBLJANA. Pristanek ob 04.20 zjutraj. Še avtobusna vožnja do Ljubljane in konec doživetega potovanja.
To je potek mojega potovanja, tud sam nisem pristas dopusta kjer bi se samo namakal , ampak raje kaj novega doživim.
2. dan RABAT – CHEFCHAOUAN. Raziščemo znamenitosti "bele" maroške prestolnice: mavzolej kralja Mohameda V., Hasanov stolp ter vrtovi palače Ouadajas. Na poti proti severu postanemo v Meknešu, maroškem 'Versailles'-u, kjer si ogledamo znamenita mestna vrata Bab Mansour in se sprehodimo po zanimivi tržnici. Nadaljujemo z mogočnimi ostanki rimskega Volubilisa, v svetem mestu Moulay Idris si privoščimo pozno kosilce, da nam pot do modre vasice hitreje mine. (H, Z)
3. dan CHEFCHAOUAN – FEZ. Na pobočju gorovja Rif se nahaja modra vas, s posebnim vzdušjem. Dopoldne preživimo v labirintu modro – belih uličic, na hribu nad mestom še obvezni "škljoc" za v album, potem pa vožnja proti jugu. Mimo zloglasne Ketame nas pot pripelje do kraljevskega Feza. (H, Z)
4. dan FEZ. Najstarejšemu izmed kraljevih mest posvetimo cel dan. Sprehodimo se po očarljivi srednjeveški medini, si ogledamo tradicionalno obdelavo in barvanje usnja, univerzo in mošejo Kairaouine, trg Nejjarine s fontano, ostanke židovske četrti Mellah ter se izgubljamo v neskončnem labirintu srednjeveških uličic… (H, Z)
5. dan FEZ – izlet na severovzhod - AZROU. Tokrat se podamo na severovzhod. Jebel Tazzeka je zaščiten nacionalni park, stičišče govorja Rif in Srednjega Atlasa, znan po bogatem živalstvu. Spustimo se v eno najglobljih jam v Severni Afriki, uff kako lepo je spet ugledati luč dneva. Taza je tipično maroško mesto, sprehodimo se po centru in naužijemo slik maroškega vsakdana. Nočimo v majhnem mestu Srednjega Atlasa. (P*, Z)
6. dan AZROU – ERG CHEBBI. Na poti proti puščavski pokrajini prečkamo razgibano gorovje srednjega Atlasa, prepredeno z gostoljubnimi berberskimi vasicami. Jutranji sprehod po cedrovem gozdu, postanek v berberskem Mideltu, sprehod po eni lepših palmerij, seznanimo se z življenjem v oazah. Na poti proti Merzougi nas premamijo fosili… Potem pa s kamelami do našega tabora nekje v morju sipin. Ste že videli sončni zahod v puščavi? Noč pod zvezdnim nebom. (O, ZV, kamele)
7. dan ERG CHEBBI – TINERHIR. Z nekaj sreče tudi doživetje sončnega vzhoda v puščavi, po zajtrku pa krajša ježa na kamelah nazaj do civilizacije. Na poti proti hribom spoznavamo skrivnosti puščavske arhitekture... Večerni prihod v Tinerhir, nočimo v preprostem penzionu. (P*, Z)
8. dan TINERHIR – BOU TAHRAR. Zapustimo romantično okolje Todre, ki se počasi stopnjuje v dramatično in divje okolje kanjona Dades... Raziščemo bolj odmaknjene berberske vasice, ki daleč od prometnih cest še vedno živijo svoje življenje… Vstopimo v svet brezpotij – to je dan sprehodov in doživljanja – hribi kot kontrast puščavi. (P, ZV)
9. dan BOU TAHRAR – QUARZAZATE. Sprehodimo se po lepem okolju, kjer od čudovitih panoram zastaja dih, prispemo do oaze Skoura, kjer v senci številnih datljevih palm raziščemo mogočno kasbo Amerdihl. Nočimo v filmskem Quarzazatu. (H, Z)
10. dan QUARZAZATE – MARAKEŠ. Dopoldne raziščemo slavni ksar Ait Ben Haddou, kjer so snemali številne filme. Nato z džipi zarijemo v hrib in po stari karavanski cesti zavijugamo preko Visokega Atlasa, panorame so nepozabne! Ustavimo se v Teleouetu, sprehodimo se po vasici. Nato prečkamo slavni prelaz Tichka. Pozno popoldne prihod v kraljevo mesto Marakeš, južni biser Maroka. (H, Z)
11. dan MARAKEŠ. V 'rdečem' mestu se prepustimo vrvežu na ozkih uličicah ter vzdušju živahnih in barvitih soukov, kjer preizkušamo naše sposobnosti barantanja. Ogledamo si arhitekturno mojstrovino minaret Koutoubia, palačo Bahia ter Sadijske grobnice. Dan zaključimo na znamenitem trgu Djemaa El-Fna, kjer nam ob krotilcih kač, akrobatih, pouličnih glasbenikih,… zagotovo ne bo dolgčas! (H, Z)
12. dan MARAKEŠ – ESSAOUIRA. Pot nas vodi čez pokrajino posejano z arganovimi drevesi, na katerih se pasejo koze. Ustavimo se v berberski ženski kooperativi, spoznamo se z predelavo endemičnega oreščka, iz katerega pridobivajo zdravilno olje in množico drugih izdelkov. Modri Atlantik nas pričaka s penečimi valovi, ki se razbijajo v skalah mestnega obzidja, ter nebom polnim galebov, ki krožijo nad bližnjimi Škrlatnimi otoki. (H, Z)
13. dan ESSAOUIRA. Prost dan ob morju se več kot prileže. Sprehodimo se po mestnem obzidju, si vzamemo čas za zadnje nakupe, se posončimo na dolgi plaži… skočimo v valove in napišemo zadnje kartice. Še ena izmed maroških razsežnosti! (H, Z)
14. dan ESSAOUIRA - MARAKEŠ – BENETKE. Prosto dopoldne. Po kosilu odhod na letališče v Marakešu in 23.05 polet do Benetk. (Z, letalo)
15. dan BENETKE – LJUBLJANA. Pristanek ob 04.20 zjutraj. Še avtobusna vožnja do Ljubljane in konec doživetega potovanja.
To je potek mojega potovanja, tud sam nisem pristas dopusta kjer bi se samo namakal , ampak raje kaj novega doživim.
ja ne glih, ane..če je morje pomembno
drugače sem imela priložnost spoznat dosti različnih kultur in krajev, sveta, že od malega..to mi več ni toliko zanimivo, se naješ ljudi in njihovih življenj
nisem pa mislila nič slabega, samo mnenje iz prve roke od človeka, ki doli praktično živi prav zaradi te drugačne kulture
, sem povedala..imate pa verjetno prav ja- v enem tednu ti je itak vse krasno in novo in iz tega vidika se verjetno splača it, sploh če ti je ta del afrike tuj..
drugače sem imela priložnost spoznat dosti različnih kultur in krajev, sveta, že od malega..to mi več ni toliko zanimivo, se naješ ljudi in njihovih življenj
nisem pa mislila nič slabega, samo mnenje iz prve roke od človeka, ki doli praktično živi prav zaradi te drugačne kulture
No sej imaš že vse naštudirano
Vglavnem tole je super potovanje, vendar pa pričakuj da bo kar naporno in veliko vožnje. Malce se tudi pozanimaj, če ima ta agenicija s katero greš, svoje avtobuse dol ali bodo tisti na pol "lokalni". Mi smo se v Fes vozili par ur in sicer na lesenih stolih, kar je kar malce neudobno ima pa tudi to seveda svoj čar
Vglavnem bo zelo naporno vse tole ampak izredno doživeto in ti siguno ne bo žal.
Te lahko še vprašam koliko pride ta aranžma, ker mogoče grem sam konec junija (čeprav mi nekaj striže) v lastni režiji z manjšo skupino ljudi na en krizing, vendar bolj skozi južni del, pa da mal vidim kakšne cene imajo v agencijah.
Vglavnem tole je super potovanje, vendar pa pričakuj da bo kar naporno in veliko vožnje. Malce se tudi pozanimaj, če ima ta agenicija s katero greš, svoje avtobuse dol ali bodo tisti na pol "lokalni". Mi smo se v Fes vozili par ur in sicer na lesenih stolih, kar je kar malce neudobno ima pa tudi to seveda svoj čar
Vglavnem bo zelo naporno vse tole ampak izredno doživeto in ti siguno ne bo žal.
Te lahko še vprašam koliko pride ta aranžma, ker mogoče grem sam konec junija (čeprav mi nekaj striže) v lastni režiji z manjšo skupino ljudi na en krizing, vendar bolj skozi južni del, pa da mal vidim kakšne cene imajo v agencijah.
Glej saj ni neka skrivnost tu mas link pa si poglej men se zdi ker ugodno za tak izlet http://www.agencija-oskar.si/potovanje.htm?id=3377
Maroko je bil meni zakon. Najboljši trip v študentskem času. Kratek povzetek je spodaj. Smo posnel tud en filmček, pa je cca 40MB, če kdo rabi pa ZS.
Z avtom v Maroko
Kratko povedano: pet študentov, 19 let star avto, trije tedni časa in obilo dobre volje, to so temeljni elementi letošnjega pomladanskega potovanja v Maroko. Na več kot deset tisoč kilometrov dolgi poti smo doživeli marsikatero zanimivo dogodivščino, se spoznali s kulturnimi razlikami, zanimivimi ljudmi, dobro kulinariko in se predvsem močno zabavali. Težave so se pojavile že na samem začetku. Kako spraviti pet velikih nahrbtnikov, pet spalnih vreč, pet armafleksov, dve veliki škatli s hrano, kuhalnik, dva šotora, snowboard in pet odraslih oseb v starega golfa? Odgovor: težko, ampak kjer je volja, tam je moč, in tudi to nam je uspelo. Pravzaprav smo imeli še preveč prostora.
Potovanje smo pričeli z večernim odhodom iz Ljubljane preko Italije in Francije na jug Španije. Z redkimi postanki in redno menjavo šoferjev smo po dobrih 48 urah prispeli do Gibraltarja. Popoldne smo se odpeljali na razgledno točko v angleškem delu Gibraltarja, kjer smo doživeli prvi incident. V parku na hribu, kjer je tudi razgledna točka s katere se vidi Afriko, živi veliko majhnih, navihanih opic. Ker smo okno avta zaradi vročine pustili odprto, je mlada tatinska opica splezala vanj v upanju, da bo ukradla kaj za pod zob. Toda ni računala na to, da na zadnjem sedežu leži utrujeni član naše odprave. Težko bi rekli, kdo se je bolj ustrašil, toda opica je hitro pobegnila brez plena, dogodek pa je bil povod za salve smeha.
Tretje jutro smo se s trajektom prepeljali čez gibraltarsko ožino v Afriko. Tu pa se je pravo vzdušje šele začelo. Prvi vtis je bil negativen: prikriti pogledi sumljivih domačinov, ki tihotapijo alkohol čez mejo, revščina, umazanija in napol porušene stavbe. Presenetile so nas tudi zelo pogoste policijske kontrole, ki pa na srečo turistov oziroma belcev niso ustavljale. Toda kmalu se je Maroko pokazal v drugačni luči. Vožnja po zelenem gorovju Rif je bila prava paša za oči, povsod okoli nas zimzeleni gozd, pašniki in na njih črede ovc in koz, prijazni in gostoljubni domačini, ki so nam mahali v pozdrav, in sončno vreme. V prekrasni pokrajini so bile stvari, ki so nas navdušile, in kar žal nam je bilo, da hitimo naprej.
Z gorovja Rif smo se odpravili proti notranjosti Maroka. Naš cilj so bile peščene puščavske sipine Erg Chebbi na jugovzhodnem delu Maroka. Na obisk sipin smo bili posebej pripravljeni, saj smo v ta namen s seboj vzeli snowboard, ker smo se hoteli preizkusiti v deskanju po pesku. Vzpon na več kot dvesto metrov visoke sipine je bil kar naporen, saj se je na vsakem koraku pesek pod nogami posedal in ugrezal, kar je hojo v hrib oteževalo. Toda razgled z vrha in spust z desko sta trud pošteno poplačala.
Čeprav so se podnevi temperature v puščavi dvignile krepko nad štirideset stopinj, smo tam vseeno ostali več kot tri dni. Deskanje po pesku, večerni sprehodi po sipinah, oblitih z mesečino, zvezdnato nebo in neverjetna tišina so nas tako navdušili, da smo si šotore postavili pod edinim drevesom daleč naokoli. Toda po treh dneh, ko nam je vročina že pošteno presedala in smo se naveličali škripanja peska med zobmi pri žvečenju kuhanih makaronov, smo se odločili odpotovati naprej.
Za naslednji cilj smo sklenili osvojiti najvišji vrh gorovja Atlas in Severne Afrike nasploh, več kot 4100 metrov visoki Djebel Toubkal. Vzpon je trajal dva dni. Z avtom smo se po ozki makadamski cesti preko strmih pobočij do vasice Amroth pod vznožjem Visokega Atlasa. Tam smo avto pustili, in si oprtali nahrbtnike s hrano in pijačo za dva dni ter šotorom in spalnimi vrečami. Tako natovorjeni smo pričeli vzpon po ozki poti za osle. Prvi del poti je bil šest urni vzpon do zavetišča na višini malo nad 3000 metri nadmorske višine. Ker predhodno nismo nameravali hribolaziti v Maroku, s seboj nismo vzeli niti pohodniških čevljev niti kake druge opreme. Na pot smo se odpravili v ponošenih supergah, kratkih hlačah in vetrovkah. Oslovska pot se je vila po pobočju gora preko drobnih in živahnih potočkov, šopov svetlo zelene trave, na katerih so se pasle koze, in mimo velikih črno-rdečih skal, ki kažejo na vulkanski izvor gorovja Atlas. Tu in tam smo srečali skupino domačinov, ki so prodajali spominke redkim turistom, ali pastirjev, ki so pasli majhe čredice koz. Vsi domačini so bili zelo prijazni in komunikativni, vendar smo večkrat dobili vtis, da le zato, da bi nam kaj prodali. Sonce je že zahajalo, ko smo tik pod zavetiščem postavili šotor, se okrepčali in odpravili k počitku. Drugo jutro pa na vrh!
Drzni načrt, da bi vstali ob treh zjutraj, se še v temi odpravili na vrh in si ogledali sončni vzhod, se nam je zaradi nizkih nočnih temperatur (pod ničlo) izjalovil, tako da smo se zagrizeno pričeli vzpenjati šele ob šesti uri. Pot do vrha je bila sicer krajša kot prejšnji dan, a precej bolj strma in naporna. Vodila nas je preko gruščatih melišč in zasneženih pobočij, kjer je v lahkih supergah nevarno drselo. Napredovali smo počasi, a to nam ni vzelo elana. Ko pa nam je po kakih dveh urah hoje na pot posijalo sonce, smo dobili nov zagon in čas nam je hitreje mineval. Tik pod vrhom se je pobočje zravnalo in nekaj časa smo hodili po grebenu, s katerega je bil prekrasen razgled na dolino in okoliške vrhove. Kmalu za tem smo osvojili vrh. Tam pa nas je čakalo presenečenje, saj smo srečali še enega pohodnika, za katerega se je izkazalo da je – kdo drug kot – Slovenec. Navdušeno smo poklepetali in se slikali, nato pa se skupaj spustili v dolino.
Po vzponu je sledil zaslužen počitek v obmorskih krajih, kjer smo se predali poletnim radostim, kot so sončenje na obali, kopanje v mrzlem Atlantiku in jahanje kamel po neskončnih peščenih obalah. Od obmorskih mest sta nas najbolj navdušili Essaouira in Al Jadida, manjši in bolj turistični mesteci, a vseeno zelo prijetni. Večja mesta, na primer Casablanca in Rabat, na nas niso naredila najboljšega vtisa predvsem zaradi vsiljivih beračev in neprijaznih ljudi ter nepopisne gneče. Tudi jedra velemest so bila precej evropska, tako da niso ponujala ničesar novega ali eksotičnega. Veliko bolj smo uživali ob pitju sladkega maroškega metinega čaja v starih čajnicah v vasicah s prijetnimi in radovednimi domačini, kjer so turisti prava redkost.
Trije tedni, polni dogodivščin, so zelo hitro minili in kmalu smo bili spet na poti proti domu po dolgih kilometrih evropskih avtocest. V tem času smo prevozili dobrih deset tisoč kilometrov, pojedli dvanajst kilogramov makaronov, več kot dvajset kilogramov paradižnikov, paprike in ostale zelenjave, petnajst kilogramov sadja, popili okoli sto litrov vode, se trikrat pošteno umili, brade pa so nam zrasle za dober centimeter. Ali je kaj čudnega, da so se plastenke z rdečim puščavskim peskom zdele obmejnim organom sumljive?
Qki, Jelenček, Mali, Bobi, Tuši
Z avtom v Maroko
Kratko povedano: pet študentov, 19 let star avto, trije tedni časa in obilo dobre volje, to so temeljni elementi letošnjega pomladanskega potovanja v Maroko. Na več kot deset tisoč kilometrov dolgi poti smo doživeli marsikatero zanimivo dogodivščino, se spoznali s kulturnimi razlikami, zanimivimi ljudmi, dobro kulinariko in se predvsem močno zabavali. Težave so se pojavile že na samem začetku. Kako spraviti pet velikih nahrbtnikov, pet spalnih vreč, pet armafleksov, dve veliki škatli s hrano, kuhalnik, dva šotora, snowboard in pet odraslih oseb v starega golfa? Odgovor: težko, ampak kjer je volja, tam je moč, in tudi to nam je uspelo. Pravzaprav smo imeli še preveč prostora.
Potovanje smo pričeli z večernim odhodom iz Ljubljane preko Italije in Francije na jug Španije. Z redkimi postanki in redno menjavo šoferjev smo po dobrih 48 urah prispeli do Gibraltarja. Popoldne smo se odpeljali na razgledno točko v angleškem delu Gibraltarja, kjer smo doživeli prvi incident. V parku na hribu, kjer je tudi razgledna točka s katere se vidi Afriko, živi veliko majhnih, navihanih opic. Ker smo okno avta zaradi vročine pustili odprto, je mlada tatinska opica splezala vanj v upanju, da bo ukradla kaj za pod zob. Toda ni računala na to, da na zadnjem sedežu leži utrujeni član naše odprave. Težko bi rekli, kdo se je bolj ustrašil, toda opica je hitro pobegnila brez plena, dogodek pa je bil povod za salve smeha.
Tretje jutro smo se s trajektom prepeljali čez gibraltarsko ožino v Afriko. Tu pa se je pravo vzdušje šele začelo. Prvi vtis je bil negativen: prikriti pogledi sumljivih domačinov, ki tihotapijo alkohol čez mejo, revščina, umazanija in napol porušene stavbe. Presenetile so nas tudi zelo pogoste policijske kontrole, ki pa na srečo turistov oziroma belcev niso ustavljale. Toda kmalu se je Maroko pokazal v drugačni luči. Vožnja po zelenem gorovju Rif je bila prava paša za oči, povsod okoli nas zimzeleni gozd, pašniki in na njih črede ovc in koz, prijazni in gostoljubni domačini, ki so nam mahali v pozdrav, in sončno vreme. V prekrasni pokrajini so bile stvari, ki so nas navdušile, in kar žal nam je bilo, da hitimo naprej.
Z gorovja Rif smo se odpravili proti notranjosti Maroka. Naš cilj so bile peščene puščavske sipine Erg Chebbi na jugovzhodnem delu Maroka. Na obisk sipin smo bili posebej pripravljeni, saj smo v ta namen s seboj vzeli snowboard, ker smo se hoteli preizkusiti v deskanju po pesku. Vzpon na več kot dvesto metrov visoke sipine je bil kar naporen, saj se je na vsakem koraku pesek pod nogami posedal in ugrezal, kar je hojo v hrib oteževalo. Toda razgled z vrha in spust z desko sta trud pošteno poplačala.
Čeprav so se podnevi temperature v puščavi dvignile krepko nad štirideset stopinj, smo tam vseeno ostali več kot tri dni. Deskanje po pesku, večerni sprehodi po sipinah, oblitih z mesečino, zvezdnato nebo in neverjetna tišina so nas tako navdušili, da smo si šotore postavili pod edinim drevesom daleč naokoli. Toda po treh dneh, ko nam je vročina že pošteno presedala in smo se naveličali škripanja peska med zobmi pri žvečenju kuhanih makaronov, smo se odločili odpotovati naprej.
Za naslednji cilj smo sklenili osvojiti najvišji vrh gorovja Atlas in Severne Afrike nasploh, več kot 4100 metrov visoki Djebel Toubkal. Vzpon je trajal dva dni. Z avtom smo se po ozki makadamski cesti preko strmih pobočij do vasice Amroth pod vznožjem Visokega Atlasa. Tam smo avto pustili, in si oprtali nahrbtnike s hrano in pijačo za dva dni ter šotorom in spalnimi vrečami. Tako natovorjeni smo pričeli vzpon po ozki poti za osle. Prvi del poti je bil šest urni vzpon do zavetišča na višini malo nad 3000 metri nadmorske višine. Ker predhodno nismo nameravali hribolaziti v Maroku, s seboj nismo vzeli niti pohodniških čevljev niti kake druge opreme. Na pot smo se odpravili v ponošenih supergah, kratkih hlačah in vetrovkah. Oslovska pot se je vila po pobočju gora preko drobnih in živahnih potočkov, šopov svetlo zelene trave, na katerih so se pasle koze, in mimo velikih črno-rdečih skal, ki kažejo na vulkanski izvor gorovja Atlas. Tu in tam smo srečali skupino domačinov, ki so prodajali spominke redkim turistom, ali pastirjev, ki so pasli majhe čredice koz. Vsi domačini so bili zelo prijazni in komunikativni, vendar smo večkrat dobili vtis, da le zato, da bi nam kaj prodali. Sonce je že zahajalo, ko smo tik pod zavetiščem postavili šotor, se okrepčali in odpravili k počitku. Drugo jutro pa na vrh!
Drzni načrt, da bi vstali ob treh zjutraj, se še v temi odpravili na vrh in si ogledali sončni vzhod, se nam je zaradi nizkih nočnih temperatur (pod ničlo) izjalovil, tako da smo se zagrizeno pričeli vzpenjati šele ob šesti uri. Pot do vrha je bila sicer krajša kot prejšnji dan, a precej bolj strma in naporna. Vodila nas je preko gruščatih melišč in zasneženih pobočij, kjer je v lahkih supergah nevarno drselo. Napredovali smo počasi, a to nam ni vzelo elana. Ko pa nam je po kakih dveh urah hoje na pot posijalo sonce, smo dobili nov zagon in čas nam je hitreje mineval. Tik pod vrhom se je pobočje zravnalo in nekaj časa smo hodili po grebenu, s katerega je bil prekrasen razgled na dolino in okoliške vrhove. Kmalu za tem smo osvojili vrh. Tam pa nas je čakalo presenečenje, saj smo srečali še enega pohodnika, za katerega se je izkazalo da je – kdo drug kot – Slovenec. Navdušeno smo poklepetali in se slikali, nato pa se skupaj spustili v dolino.
Po vzponu je sledil zaslužen počitek v obmorskih krajih, kjer smo se predali poletnim radostim, kot so sončenje na obali, kopanje v mrzlem Atlantiku in jahanje kamel po neskončnih peščenih obalah. Od obmorskih mest sta nas najbolj navdušili Essaouira in Al Jadida, manjši in bolj turistični mesteci, a vseeno zelo prijetni. Večja mesta, na primer Casablanca in Rabat, na nas niso naredila najboljšega vtisa predvsem zaradi vsiljivih beračev in neprijaznih ljudi ter nepopisne gneče. Tudi jedra velemest so bila precej evropska, tako da niso ponujala ničesar novega ali eksotičnega. Veliko bolj smo uživali ob pitju sladkega maroškega metinega čaja v starih čajnicah v vasicah s prijetnimi in radovednimi domačini, kjer so turisti prava redkost.
Trije tedni, polni dogodivščin, so zelo hitro minili in kmalu smo bili spet na poti proti domu po dolgih kilometrih evropskih avtocest. V tem času smo prevozili dobrih deset tisoč kilometrov, pojedli dvanajst kilogramov makaronov, več kot dvajset kilogramov paradižnikov, paprike in ostale zelenjave, petnajst kilogramov sadja, popili okoli sto litrov vode, se trikrat pošteno umili, brade pa so nam zrasle za dober centimeter. Ali je kaj čudnega, da so se plastenke z rdečim puščavskim peskom zdele obmejnim organom sumljive?
Qki, Jelenček, Mali, Bobi, Tuši
bil tam tri tedne prejšnje leto. splača se it ne v sezoni, ker so maš ful več izbire za spat. drgač pa pozabte na žuranje v maroku pa na kakšne muzeje pa podobno ker tega enostavno ni. razn seveda v kakšnem ultra turističnem centru, kjer so cene seveda zasoljene. srgač pa je država poceni, prijetna za potovanaj (imajo samo eno firmo avtobusov, ki so normalni za turiste), pa skoz se moraš pogajat za ceno, ...
u glavnem nama, po dveh tednih v Maroku sm mel vsega dost in sva šla z drago v Španijo čez Giblartar (100€ obe smeri po osebi s katamaronom). šele ko prideš v Španijo ugotoviš kako si pogrešal alkohol , muziko, ženske,....
lp
u glavnem nama, po dveh tednih v Maroku sm mel vsega dost in sva šla z drago v Španijo čez Giblartar (100€ obe smeri po osebi s katamaronom). šele ko prideš v Španijo ugotoviš kako si pogrešal alkohol , muziko, ženske,....
lp
morje je res mrzlo in pa seveda valovi, saj je atlantik. umazano je tudi, ampak to se po nekaj dneh navadiš. sam si maroka niti približno nisem predstavljal tako, je pa zato prijetno/neprijetno presenečenje. sicer ko si v mestu je še nekako normalno (predvsem tangier, csablanca, marakeš, essavira...) čim pa stopiš malce vn pa šele vidiš bedo, umazanijo in revščino afrike. ko se pelješ ven iz večjih mest so dobesedno polja plastičnih vreč ki jih je iz mesta odpihnil veter.
si kr težko predstavljam, da je lahko slabše. ampak kakor pravijo poznavalci, je maroko šele začetek afriške bede.
lp
si kr težko predstavljam, da je lahko slabše. ampak kakor pravijo poznavalci, je maroko šele začetek afriške bede.
lp
A za v Maroko se rabi viza?
V kratkem se odpravljam na Portugalsko pa se bi ustavil v Gibratarju in se bi za en dan odpravil v Maroko avto
pa bi pustil v Gibratarju!
Kako je tam kaj z ladijskim je možno da bi zjutraj štartal iz Gibratarja zvečer bil pa že nazaj!
V kratkem se odpravljam na Portugalsko pa se bi ustavil v Gibratarju in se bi za en dan odpravil v Maroko avto
pa bi pustil v Gibratarju!
Kako je tam kaj z ladijskim je možno da bi zjutraj štartal iz Gibratarja zvečer bil pa že nazaj!
