"Zadeva temelji na vnosu reagenta (ponavadi AgJ) na podlagi sovjetske teorije o konkurenci zarodkov toče. Kot rezultat posipanja bi naj morebitna toča izpadla kot dež (dokazano je, da vnos AgJ poveča količino padavin - s tem imajo izkušnje Kitajci).
Trije najboljši poskusi, ki so doslej preverjali uspešnost obrambe pred točo, so bili naslednji: "NHRE" v Ameriki, "Grossversuch IV" v Švici in "NDCMP" v Ameriki.
Rezultat NHRE je bil, prizanesljivo rečeno, neodločen: z 90 % statistično zanesljivostjo je posipanje povzročilo izide nekje med 60 % zmanjšanjem in 5 - kratnim povečanjem velikosti toče. Posebej je bilo ugotovljeno, da je v superceličnih nevihtah tolikšen dotok vlage v področje rasti toče, da le-te praktično ni mogoče zmanjšati, nasprotno pa jo lahko še povečamo.
Poskus Grossversuch IV so skupaj izvedli raziskovalci iz Francije, Italije in Švice na področju v okolici Luzerna v Švici, v letih 1977–82. Preveriti so želeli sovjetsko metodo obrambe pred točo. Uporabili so enake rakete, radarje in metodologijo kot v Sovjetski zvezi. Vsi operaterji so se pred tem izšolali pri sovjetskih specialistih in za to dobili ustrezna potrdila. Sprva je bil poskus načrtovan kot petleten, da bi pridobili dovolj velik vzorec posipanih in neposipanih nevihtnih oblakov. Da bi vzorec povečali, so izvajanje podaljšali za eno leto. Točo pri tleh so merili s točemeri in in radarji. Ali bodo potencialno nevarne oblake posipali ali ne, so določali na slepo vsak dan posebej. V času izvajanja poskusa so s slučajnim izbiranjem zbrali 140 primerov neposipanih in 113 primerov točenosnih oblakov. Glavni rezultat je bil naslednji: posipanje oblakov po sovjetski metodi ni povzročilo statistično značilnega vpliva na kinetično energijo izpadle toče. Dodatne analize različnih količin, na primer števila zrn na kvadratni meter, pa so pokazale, da z 90 % statistično zanesljivostjo posipani oblaki dajejo med 30 % zmanjšanje in 75 % povečanje števila ledenih zrn. Rezultati tega poskusa niso statistično potrdili, da je sovjetska metoda obrambe pred točo na tem predelu Švice tako uspešna kot so trdili v ruskem Kavkazu.
Kombinacija operativne obrambe in poskusa, kar ni bil poskus s slučajnim izbiranjem, North Dakota Cloud Modification Project (NDCMP) je časovno najdaljša tovrstna aktivnost na svetu, ki se ne ukvarja samo s preprečevanjem toče, temveč nasploh z vplivanjem na oblake (npr. mikrofizika oblačnih delcev, vpliv na količino padavin itd.
Glavnina poskusa glede branjenja pred točo je potekala v letih 1976–1988. Aktivnost je tedaj nadzirala posebna državna komisija Severne Dakote. Nad branjenim območjem so izvajali operativno posipanje iz letal, točo na tleh pa ocenjevali na podlagi zavarovalniških škod na poljščinah. Kot primerjava jim je služilo kontrolno, neposipano območje in zavarovalniške škode na njem. Rezultati operative in poskusa so bili v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja objavljeni v reviji Journal of Applied Meteorology (Smith s sod., 1992). Primerjava zgodovine škod po toči na obeh področjih kaže, da se je v obravnavanem razdobju škoda po toči na branjenem območju zmanjšala za 40 %. Ocena pa je nekoliko manj zanesljiva predvsem zaradi posrednega ocenjevanja delovanja obrambe, vsakoletnih sprememb kmetijskih kultur na obeh področjih, sprememb cen kmetijskih pridelkov in še posebej sprememb v tehnologiji in praksi obdelave polj."
Vir Foum Financ 4.6.2022 rx170