Jernej me je vzpodbudil, da sem poiskal svoje fotke iz leta 2003, ko sem s prijatelji raziskoval območja SZ Yunnan-a ob meji s Tibetom. Za lažjo predstavo prilagam Googlov zemljevid. Z rdeče označeno je zelo na grobo območje, ki je od leta 2003 na Unescovem seznamu Three Parallel Rivers of Yunnan
Tudi mi smo se del poti peljali s "spalnim" avtobusom. Tega dela poti se sila nerad spominjam, ker sem imel hude prebavne težave.
Na poti od prestolnice province Yunnan, mesta Kunming, do končne destinacije smo obiskali mesti Lijiang in Dali. To je enostavno treba videti. Lijiang je bil leta 1996 poškodovan v potresu stopnje 7 po Richterju Lijiang earthquake , ko je umrlo 200 ljudi. Deležen je bil kvalitetne obnove in je tudi del Unescovega seznama. So pa to kraji, kjer živi predvsem ljudstvo Naxi, ki so del tibetanske veje in prav nič podobni Han Kitajcem.
Pa še čudovit park s pogledom na gore. Naj povem, da če želite okusiti vsaj približno neokrnjeno naravo, preproste ljudi, čist zrak, modro nebo in sonce, zraven pa se želite še malo pomatrat s komunikacijo in preizkusit neudobne prevozne poti in sredstva, so to kraji za vas. V Lijiangu in Daliju je sicer polno turistov, vendar oni tja pridejo z letali, tako da na poti z busom ali kolesom redko srečaš tujce. To so podatki iz 2003, upam da se ni kaj dosti spremenilo.
Iz Lijianga nas je pot vodila do zadnjega večjega mesta daleč naokoli, Zhongdian-a, kjer je v okolici polno templjev, svetišč itd. Ta svet nosi ime Shangri-la.
"Mobilni" menihi.
Toliko o "urbanih" krajih. Zdaj gremo v neznano, po večinoma makadamskih cestah, kjer je povprečna potovalna hitrost z avtobusom 30 km/h.
Prva stvar, ki jo je nujno potrebno videt, je znameniti zavoj enega izmed pritokov Dolge reke. Tu je voda še čista, podobna Soči, vendar precej bolj vodnata.
Na Googlemaps pokaže
V ozadju daleč spodaj lahko vidite, da se v tako suhih in odročnih krajih ljudje še vedno ukvarjajo tudi s poljedelstvom. Noro!
Tudi mi smo se del poti peljali s "spalnim" avtobusom. Tega dela poti se sila nerad spominjam, ker sem imel hude prebavne težave.
Na poti od prestolnice province Yunnan, mesta Kunming, do končne destinacije smo obiskali mesti Lijiang in Dali. To je enostavno treba videti. Lijiang je bil leta 1996 poškodovan v potresu stopnje 7 po Richterju Lijiang earthquake , ko je umrlo 200 ljudi. Deležen je bil kvalitetne obnove in je tudi del Unescovega seznama. So pa to kraji, kjer živi predvsem ljudstvo Naxi, ki so del tibetanske veje in prav nič podobni Han Kitajcem.
Pa še čudovit park s pogledom na gore. Naj povem, da če želite okusiti vsaj približno neokrnjeno naravo, preproste ljudi, čist zrak, modro nebo in sonce, zraven pa se želite še malo pomatrat s komunikacijo in preizkusit neudobne prevozne poti in sredstva, so to kraji za vas. V Lijiangu in Daliju je sicer polno turistov, vendar oni tja pridejo z letali, tako da na poti z busom ali kolesom redko srečaš tujce. To so podatki iz 2003, upam da se ni kaj dosti spremenilo.
Iz Lijianga nas je pot vodila do zadnjega večjega mesta daleč naokoli, Zhongdian-a, kjer je v okolici polno templjev, svetišč itd. Ta svet nosi ime Shangri-la.
"Mobilni" menihi.
Toliko o "urbanih" krajih. Zdaj gremo v neznano, po večinoma makadamskih cestah, kjer je povprečna potovalna hitrost z avtobusom 30 km/h.
Prva stvar, ki jo je nujno potrebno videt, je znameniti zavoj enega izmed pritokov Dolge reke. Tu je voda še čista, podobna Soči, vendar precej bolj vodnata.
Na Googlemaps pokaže
V ozadju daleč spodaj lahko vidite, da se v tako suhih in odročnih krajih ljudje še vedno ukvarjajo tudi s poljedelstvom. Noro!
