Osem let ilegale v pravni državi Sodišče prekoračilo vse »razumne« roke Moja družina (žena in trije mladoletni otroci) smo bili prisiljeni, zaradi nasilništva in odkritih groženj z ubojem (vpričo policistov) 3. septembra leta 2000 zbežati iz našega lastnega doma na Kersnikovi 2 v Domžalah. Svoje pravice smo nemudoma po nasilnem izgonu začeli iskati preko sodišča, kjer sem doslej proti nasilnemu sosedu vložil več tožb. Svoj primer sem podrobno opisal državnemu tožilcu v Domžalah in Ljubljani pa tudi policiji. Glede na mlačne odzive pristojnih institucij sem že proti koncu leta 2000 ugotovil, da nihče od pristojnih ne more učinkovito zaščititi moje družine in zagotoviti osnovnih ustavnih pravic, zato sem o kalvariji moje družine obvestil predsednika države, vlade, in državnega zbora pa tudi notranjega in pravosodnega ministra, generalno državno tožilko, varuha človekovih pravic, službo za peticije pri Državnem zboru, predsednika ustavnega in vrhovnega sodišča in druge, vendar sem že tedaj iz redkih odgovorov, ki sem jih prejel od omenjenih nosilcev oblasti zaključil, da tudi po tej poti naša družina ne more pričakovati učinkovite zaščite osnovnih človekovih pravic.
klik za primer družine Šoštarič
klik za primer družine Šoštarič
