O Halkidikiju je bilo tukaj že kaj nekaj govora, potopisa pa še nisem zasledil. Tale moj je kombinacija lanskoletnega in letošnjega dopusta. Očitno nam je bilo lani tako všeč, da smo se letos še enkrat vrnili. In še bi šel nazaj.
Da najprej razčistimo osnove - Athos, ki je država v državi, posejana z 20 samostani, moškim romarjem je vstop dovoljen na podlagi dovolilnice, ženskam pa je vstop prepovedan.
Tako lani kot letos smo se najprej ustavili v Skopju. Vožnja do tja ni nič posebnega, avtocesta manjka samo med srbskim Leskovcem in makedonsko mejo.
Lani smo se parkirali v kampu poleg Hotela Bellevue v Skopju. Gneča v kampu je bila nepopisna.
Nato smo si ogledali Skopje. V zadnjih letih so ga pozidali s kipi, fontanami in vsem ostalim, ki kar nekako ne paše v staro mesto.
Je pa zato kosilo na čaršiji popravilo vtis.
Letos smo po ogledu Skopja potegnili še naprej do Dojranskega jezera in tam prespali v apartmaju, ki nas je stal (4+2 osebi) 30 EUR. Za ta denar se mi niti šotora ni dalo postavljati.
Naslednje jutro pred odhodom v Grčijo še porcija bureka in jogurt.
Mejni prehod Gevgelija od lanskega leta...
...in Dojran od letos.
Lokalna cesta od Dojrana do Soluna.
Tudi brez navigacije gre zlahka, saj je vse super označeno, grške avtoceste pa dobre in večinoma brezplačne.
Lani smo šli najprej v kamp Ouzouni beach, kjer je bila spet nepopisna gneča.
Vzdušje se je nadaljevalo tudi na plaži, ampak nas ni nič motilo.
Kamp se nahaja na najožjem delu zahodnega prsta. Če na zahodni strani piha, se zapelješ kak kilometer na vzhodno stran, kjer seveda ne piha. Ali obratno. Srbska zastava je pogosto obvezen dodatek, saj je srbskih gostov ogromno.
Najbližje mesto je Nea Potidea, takoj zraven je prekop čez prvi prst.
Pester izbor oliv v lokalni trgovini.
Letos smo dopust začeli na malem otočku Ammouliani ob vzhodnem prstu. Vsako uro (v sezoni vsake pol ure oz. ko je poln) nanj pelje lokalni trajekt, vožnja v eno smer nas je stala 14 EUR.
Do mesteca Ammouoliani do kampa Alikes in istoimenske plaže vozi lokalni "taksi".
Plaža
Gužva v kampu spet neznosna...
Naša "utrdba"
Plaža iz morske strani
Ena večerna iz mestnega pristanišča
Plaža Megali Ammos, Ammouliani, ozadju gora Athos na vzhodnem prstu (2.030 m)
Plaža Karagatsi, Ammouliani
Želve na cesti so pogost pojav
Če komu malo pakiranje fete ni dovolj, se da dobiti tudi "družinsko" pakiranje.
Pogled na pristanišče iz trajekta...
...in gasa dalje na naslednjo lokacijo.
Vmes smo se peljali po robu vzhodnega prsta kolikor daleč se je dalo, ustavil nas je zid, ki predstavlja mejo z Athosom.
Razlaga
Upoštevanje znakov
Tako lani kot tudi letos je bila druga lokacija kamp Armenistis na Sithoniji. Radi se pohvalijo s tem, da pri postavljanju kampa ni padlo niti eno drevo. Sence je res dovolj. Tukaj smo tako lani kot tudi letos srečali precej Slovencev, ki hodijo dol v mobilne hiške (cenejše kot na Hrvaškem).
Plaža
Še plaža / zaliv iz morske strani, v ozadju se vidijo posledice požara, ki ga je letos približno 14 dni pred našim prihodom zanetila strela.
Skoraj vsak konec tedna kamp prireja tematske vikende, tole je od lanskega leta, ko so imeli tekmovanje v risanju grafitov.
Le nekaj kilometrov naprej je plaža Kavourotrypes oz. Orange beach, ki se jo vidi na vsaki drugi razglednici.
Še nekaj kilometrov naprej je polotok, ki je prepreden s cestami, stopnicami, potmi in nadvozi. Po pogovoru z domačini naj bi tukaj v preteklosti planirali izgradnjo nekega večjega naselja, vendar nikakor niso mogli najti vode, zato so gradnjo opustili. Danes "poligon" služi kot dostop do nekaj plaž v bližini.
Živali na cesti in ob njej so relativno normalen pojav.
Plaža Kriaritsi
Plaža Klimataria
Plaža Kalamitsi je zadnja normalno (beri z avtom) dostopna plaža na jugu Sithonije, preden se cesta obrne nazaj proti severu. Zraven je tudi kamp Thalatta Kalamitsi, ki ga precej hvalijo, sami ga nismo testirali.
Seveda je bilo treba tudi malo "tauhat".
Obcestna prodaja sadja, zelenjave, olivnega olja in domačega žganja.
Potestirali smo tudi hrano v taverni 5 steps in the sand. Priporočam.
Sončni zahod iz taverne
Lanski sončni zahod v Porto Koufo.
Lansko leto smo se ob vračanju domov ustavili še v kampu Zasavica. Tudi tukaj smo najprej srečali Slovence. Pri vožnji do rezervata imaš občutek, da si se vrnil cca. 30 let nazaj.
Nakupovanje na mali lokalni tržnici na robu Sremske Mitrovice, cene so bile res smešno nizke (kila paradižnika 40 centov, štruca kruha 25 centov,...).
Tole nas je pričakalo letos nekje blizu Zagreba po dobrih dveh tednih sonca in modrega neba...
V obeh primerih smo prevozili približno 3.000 km, stroški goriva so znašali približno 400 EUR, cestnine približno 60-70 EUR, stroški namestitve pa 350-400 EUR.
Termin je bil v obeh primerih konec junija in prvih 14 dni julija. Ker sta bila obakrat del posadke tudi dva majhna otroka, je bilo nekoliko manj iskanja znamenitosti (ki jih tudi sicer na tem koncu ni ravno v izobilju) in zato toliko več aktivnosti na plaži in v bližini kampa.
Še KML datoteka z večino kampi in plažami ter nekaj ostalimi zanimivimi lokacijami, če komu pride prav.
Da najprej razčistimo osnove - Athos, ki je država v državi, posejana z 20 samostani, moškim romarjem je vstop dovoljen na podlagi dovolilnice, ženskam pa je vstop prepovedan.
Tako lani kot letos smo se najprej ustavili v Skopju. Vožnja do tja ni nič posebnega, avtocesta manjka samo med srbskim Leskovcem in makedonsko mejo.
Lani smo se parkirali v kampu poleg Hotela Bellevue v Skopju. Gneča v kampu je bila nepopisna.
Nato smo si ogledali Skopje. V zadnjih letih so ga pozidali s kipi, fontanami in vsem ostalim, ki kar nekako ne paše v staro mesto.
Je pa zato kosilo na čaršiji popravilo vtis.
Letos smo po ogledu Skopja potegnili še naprej do Dojranskega jezera in tam prespali v apartmaju, ki nas je stal (4+2 osebi) 30 EUR. Za ta denar se mi niti šotora ni dalo postavljati.
Naslednje jutro pred odhodom v Grčijo še porcija bureka in jogurt.
Mejni prehod Gevgelija od lanskega leta...
...in Dojran od letos.
Lokalna cesta od Dojrana do Soluna.
Tudi brez navigacije gre zlahka, saj je vse super označeno, grške avtoceste pa dobre in večinoma brezplačne.
Lani smo šli najprej v kamp Ouzouni beach, kjer je bila spet nepopisna gneča.
Vzdušje se je nadaljevalo tudi na plaži, ampak nas ni nič motilo.
Kamp se nahaja na najožjem delu zahodnega prsta. Če na zahodni strani piha, se zapelješ kak kilometer na vzhodno stran, kjer seveda ne piha. Ali obratno. Srbska zastava je pogosto obvezen dodatek, saj je srbskih gostov ogromno.
Najbližje mesto je Nea Potidea, takoj zraven je prekop čez prvi prst.
Pester izbor oliv v lokalni trgovini.
Letos smo dopust začeli na malem otočku Ammouliani ob vzhodnem prstu. Vsako uro (v sezoni vsake pol ure oz. ko je poln) nanj pelje lokalni trajekt, vožnja v eno smer nas je stala 14 EUR.
Do mesteca Ammouoliani do kampa Alikes in istoimenske plaže vozi lokalni "taksi".
Plaža
Gužva v kampu spet neznosna...
Naša "utrdba"
Plaža iz morske strani
Ena večerna iz mestnega pristanišča
Plaža Megali Ammos, Ammouliani, ozadju gora Athos na vzhodnem prstu (2.030 m)
Plaža Karagatsi, Ammouliani
Želve na cesti so pogost pojav
Če komu malo pakiranje fete ni dovolj, se da dobiti tudi "družinsko" pakiranje.
Pogled na pristanišče iz trajekta...
...in gasa dalje na naslednjo lokacijo.
Vmes smo se peljali po robu vzhodnega prsta kolikor daleč se je dalo, ustavil nas je zid, ki predstavlja mejo z Athosom.
Razlaga
Upoštevanje znakov
Tako lani kot tudi letos je bila druga lokacija kamp Armenistis na Sithoniji. Radi se pohvalijo s tem, da pri postavljanju kampa ni padlo niti eno drevo. Sence je res dovolj. Tukaj smo tako lani kot tudi letos srečali precej Slovencev, ki hodijo dol v mobilne hiške (cenejše kot na Hrvaškem).
Plaža
Še plaža / zaliv iz morske strani, v ozadju se vidijo posledice požara, ki ga je letos približno 14 dni pred našim prihodom zanetila strela.
Skoraj vsak konec tedna kamp prireja tematske vikende, tole je od lanskega leta, ko so imeli tekmovanje v risanju grafitov.
Le nekaj kilometrov naprej je plaža Kavourotrypes oz. Orange beach, ki se jo vidi na vsaki drugi razglednici.
Še nekaj kilometrov naprej je polotok, ki je prepreden s cestami, stopnicami, potmi in nadvozi. Po pogovoru z domačini naj bi tukaj v preteklosti planirali izgradnjo nekega večjega naselja, vendar nikakor niso mogli najti vode, zato so gradnjo opustili. Danes "poligon" služi kot dostop do nekaj plaž v bližini.
Živali na cesti in ob njej so relativno normalen pojav.
Plaža Kriaritsi
Plaža Klimataria
Plaža Kalamitsi je zadnja normalno (beri z avtom) dostopna plaža na jugu Sithonije, preden se cesta obrne nazaj proti severu. Zraven je tudi kamp Thalatta Kalamitsi, ki ga precej hvalijo, sami ga nismo testirali.
Seveda je bilo treba tudi malo "tauhat".
Obcestna prodaja sadja, zelenjave, olivnega olja in domačega žganja.
Potestirali smo tudi hrano v taverni 5 steps in the sand. Priporočam.
Sončni zahod iz taverne
Lanski sončni zahod v Porto Koufo.
Lansko leto smo se ob vračanju domov ustavili še v kampu Zasavica. Tudi tukaj smo najprej srečali Slovence. Pri vožnji do rezervata imaš občutek, da si se vrnil cca. 30 let nazaj.
Nakupovanje na mali lokalni tržnici na robu Sremske Mitrovice, cene so bile res smešno nizke (kila paradižnika 40 centov, štruca kruha 25 centov,...).
Tole nas je pričakalo letos nekje blizu Zagreba po dobrih dveh tednih sonca in modrega neba...
V obeh primerih smo prevozili približno 3.000 km, stroški goriva so znašali približno 400 EUR, cestnine približno 60-70 EUR, stroški namestitve pa 350-400 EUR.
Termin je bil v obeh primerih konec junija in prvih 14 dni julija. Ker sta bila obakrat del posadke tudi dva majhna otroka, je bilo nekoliko manj iskanja znamenitosti (ki jih tudi sicer na tem koncu ni ravno v izobilju) in zato toliko več aktivnosti na plaži in v bližini kampa.
Še KML datoteka z večino kampi in plažami ter nekaj ostalimi zanimivimi lokacijami, če komu pride prav.
