Delavec stalno joče: plače so premajhne, šefi, lastniki kradejo debele denarce na delavčeve žulje, vlada je kriva, pahor je kriv, janša še bolj, sistem je u kurcu, to ni pravna država, to je banana republika, v tujini je vse lepše in boljše...
Delodajalec - šef stalno pravi da delavci ne delajo dovolj, da so davki previsoki, da je težko tako preživeti, ipd.
Naš pogled je precej odvisen od tega v kateri vlogi trenutno smo. Kakorkoli naši pogledi so subjektivni, zato nikoli ne moremo zadovoljiti obeh vidikov popolnoma. Naprimer na zavodu je 100 000 ljudi, delodajalci pa ne morejo dobiti delavca.
V veliki meri delavci ne rezumejo kaj je to služba. Mislijo, da je to kot neko podaljšano varstvo za odrasle, ki ti pripada po vrtcu, tam se malo družimo, pijemo kave, kadimo, posedamo, telefoniramo, opravimo sekret potrebe, da pršparamo skret papir doma, vmes pa se še malo delamo da delamo, reda radi. Roko na srce, koliko časa od 8 ur, ki so plačane resnično prodamo za delodajaca?
Po drugi strani pa delodajalci ne plačajo nadur, nam brišejo ure v dobro, nam ne plačajo posebnih dosežkov, izhodiščne plače itak predpiše država, delodajalci pa precejkrat teh izhodišč ne presegajo pretirano. Kriva naj bi seveda bila država, ki pobere 60% tvojega stroška za delodajalca.
Tukaj imam še nekaj zanimivih tez naprej, ampak najprej, kaj vi menite o tem večnem konfliktu interesov? Pa pripišite ob mnenju še ali ste v vlogi jemalca ali dajalca-šefa.
Delodajalec - šef stalno pravi da delavci ne delajo dovolj, da so davki previsoki, da je težko tako preživeti, ipd.
Naš pogled je precej odvisen od tega v kateri vlogi trenutno smo. Kakorkoli naši pogledi so subjektivni, zato nikoli ne moremo zadovoljiti obeh vidikov popolnoma. Naprimer na zavodu je 100 000 ljudi, delodajalci pa ne morejo dobiti delavca.
V veliki meri delavci ne rezumejo kaj je to služba. Mislijo, da je to kot neko podaljšano varstvo za odrasle, ki ti pripada po vrtcu, tam se malo družimo, pijemo kave, kadimo, posedamo, telefoniramo, opravimo sekret potrebe, da pršparamo skret papir doma, vmes pa se še malo delamo da delamo, reda radi. Roko na srce, koliko časa od 8 ur, ki so plačane resnično prodamo za delodajaca?
Po drugi strani pa delodajalci ne plačajo nadur, nam brišejo ure v dobro, nam ne plačajo posebnih dosežkov, izhodiščne plače itak predpiše država, delodajalci pa precejkrat teh izhodišč ne presegajo pretirano. Kriva naj bi seveda bila država, ki pobere 60% tvojega stroška za delodajalca.
Tukaj imam še nekaj zanimivih tez naprej, ampak najprej, kaj vi menite o tem večnem konfliktu interesov? Pa pripišite ob mnenju še ali ste v vlogi jemalca ali dajalca-šefa.