Po drugi strani pa... Moj tast je bil zdravnik. Vso kariero v UKC. S prezirom je gledal na kolege, ki so popoldne delali v privat sektorju. Moralni pediestal konkurencen Flokijevemu in Ferdovemu. Dokler ga niso ob pogojih za penzijo odslovili. Clovek ni vedel, kam bi sam s seboj. On se je identificiral kot zdravnik, drugace sploh ziveti ni znal in je potem v penziji sprejel ponudbo privat sektorja. Edina opcija, da še dela kot zdravnik... Ko je prisel drugic iz te svoje nove službe, je imel na obrazu izraz ciste frapiranosti. Na misel mu ni prislo, da v privat sektor in s toslom hodijo bolni ljudje. Ki bi umrli cakajoc na vrsto tam, kjer je morala.
Zdaj ze lahko recem, da je v privat sektorju goljufal drzavo, ker je delal vec kot je dovoljeno ur za penzijo. Ker je bila vrsta tudi tu neskoncna. Resnicni ljudje z resnicnimi problemi, ki jih je javno zdravstvo pustilo na cedilu. Seveda boste vecni moralnezi za druge to obrnili tako, da boste ocitali polno penzijo, ker je delal prevec. Jaz pa pravim slava mu, da je nasel v ljudeh stisko, kljub temu, da je vedel, da bi mu tisti tam najraje pljunil v obraz, ker je krivil njega za to, da sistem ne deluje in je naredil, kar je kot zdravnik lahko. Nedelujocega sistema pa seveda ni na svoja pleca prevzel.